,,Zbudi se, zbudi se! Kaj je narobe? Zakaj
kričiš?'' so bile besede, s katerimi me je prebujala Svetlana. Potrebovala sem
kar nekaj časa, da sem zapustila svoje grozne sanje. Ko sem se zbudila, sem
bila vsa objokana. Svetlana je sedla poleg mene: ,,Je bil on?'' ,,Kaj če je bil
on, Lani, kaj pa vendar govoriš?'' sem dejala še vsa zaspana. ,,Če je tvoje
sanje danes obiskal on. Saj veš,
Ožbej.'' Gledala sem jo in oči so mi zopet osvežile solze. ,,Je bil, ne? Joj,
srce moje, sploh ne veš, kako mi je hudo zate!'' ,,Vsako noč me preganja v
sanjah. Sploh ne vem, kaj naj storim.'' ,,Jaz mislim, da bi bilo najbolje, če
bi se z njim dobila na kavi, da se dogovorita o vsem.'' Nič nisem odgovorila,
le stisnila sem se v njen objem. ,,Kje pa je Vincent?'' sem jo vprašala, saj
sem želela zamenjati temo pogovora. Moje počutje je bilo grozno, še kar me je
razžirala krivda. Ni minil dan, da ne bi pomislila na Albina. In na Ožbeja. Oba
sta bila še globoko zakoreninjena v mojem srcu. Mogoče pa sedaj verjamem v
ljubezen. Če je ljubezen to, da nekdo sploh ne zapusti tvojih misli. Da
razmišljaš o njem dan in noč. Da iščeš rešitve, za probleme, ki si jih
zastavljaš sam. Da si želiš biti z nekom, vendar hkrati nočeš. Da ne veš, kaj
hočeš. Ah, in ta svet odraslih. Želim si biti zopet otrok. Želim si mamo in
očeta. In igrače. Veliko igrač. In otroških knjigic. ,,Zopet si odtavala! To se
mora nehati. Si morda razmišljala, da bi obiskala terapevta?'' ,,Sem. Ampak ne
bom. Sama se lahko prebijem skozi svoje težave. Kar sem si skuhala, to bom
pojedla. Danes grem v mesto. S sošolkami se dobim na pijači. Nočem iti, ampak
sem jim obljubila.'' ,,Prav, sedaj pa pojdi nekaj pojest v kuhinjo. Pa stuširaj
se, smrdiš!'' Grdo sem jo pogledala. Sovražim negativne kritike. ,,Ampak imaš
pa čudovito barvo las!'' Obožujem pohvale in Svetlana to ve, zato mi je tudi
namenila eno, da se ne bi počutila užaljene. Odprla sem hladilnik in v njem
našla lubenico. ,,Njaaam,'' sem si mislila in že je velik kos ležal na mojem
krožniku. Odšla sem na balkon, kjer sem srečala soseda. Študent medicine. Ni
bil ravno pri sebi, saj je želel rezati trupla. Kakorkoli se temu poklicu že
reče. Pogledal me je skozi debela stekelca in me vprašal: ,,Truplo tvojega
fanta so že zakopali?'' Nekajkrat sem trenila z očesom. Je mislil resno? Me je
pravkar vprašal, če so že zakopali Albinovo truplo? Ker me je še vedno
nepretrgoma gledal, sem vedela, da se ne šali. Vzkipela sem in vanj vrgla
krožnik z lubenico in začela kričati: ,,Kako moreš!'', nato pa sem hitro
zbežala v kopalnico. Odprla sem vodo in hitro smuknila pod tuš. Zaihtela sem.
Kako boli. Kako boli, ko nekoga zgubiš. Zgubiš za zmeraj. Ko veš, da se ne bo
vrnil. Jokala sem. In razmišljala. Morala bi upoštevati Svetlanin nasvet in se
pogovoriti z Ožbejem. Ampak kako naj stopim v kontakt z njim? Na telefon ni
nikoli dosegljiv, ne vem niti, kako se piše in kje domuje. Ali je doma ali je v
Londonu. Ali je res arhitekt. Kaj pa, če mi bo v pijačo zmešal opij in me nato
izkoristil? Tako kot me je želel od samega začetka? ALI LAHKO DANES KOMU SPLOH
ZAUPAŠ? Zakričala sem, saj je zmanjkalo tople vode in je po meni začela teči
ledeniška. Hitro sem zapustila kabino in
se zavila v brisačo. Pogledala sem se v ogledalo: ,,Jaz to zmorem! Še veliko
več zmorem!'' Pograbila sem sušilec za lase in krtačo. Razmišljala sem, kaj naj
oblečem za izhod s puncami. Hočem iti. Dobila bom prijatelje. Pogovorila se bom
z Ožbejem. In nadaljevala bom svoje življenje. Čakaj, kaj pa če je on res
skupaj s Katjo? Kot v mojih sanjah? Kaj če je vse res? Kaj bom naredila potem?
Nočem videti, nočem vedeti! Nočem. Ampak hočem, da je Katja srečna. In če jo on
naredi srečno? Pa naj bo, naj se imata rada, če se imata res!
(Vmesni del, zato da bo naslednji toliko bolj zanimiv!)
 |
| vir: shutterstock.com |
TINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar