Ni dolgo tega, kar sva se spoznala. Spominjam se občutka, ki je prešel moje telo, ko sem ti prvič zazrla v oči. Bil si tako vsakdanji. A v svoji vsakdanjosti si bil tako drugačen. Podoben si bil fantom, ki sem jih poznala že celotno življenje. A hkrati nisi spominjal na nikogar. Široko si se mi nasmehnil. Tvoji zobje niso bili popolni. Toda ti se jih nisi sramoval. Z veseljem si jih kazal okoli in se smejal vsakomur, ki je prišel mimo. V tebi se je skrivala kopica pozitivne energije. Bil si nov na naši šoli. Rekli so mi, da si se preselil iz skrajnega severa države. Srečevala sva se povsod. Na šolskih hodnikih, na ulici, v trgovini, na zabavah. Vendar nikoli, nikoli nisva spregovorila niti besedice. Vedno sva se le nasmehnila drug drugemu in odšla dalje, po svojih opravkih. V trebuhu pa je vedno zaprhutalo.
...
Minilo je že veliko let, kar sem te zadnjič videla. Preselila sem se iz naše vasi, doštudirala in si ustvarila kariero. Nimam otrok in nisem poročena. Imam psa. Velikega. Danes mi je prinesel pismo. Vedno od pobira mojo pošto, to je njegovo najljubše opravilo. Odprla sem ga. Bilo je vabilo. Na peto obletnico mature. Zraven je bil pripet majhen listek, na katerem je pisalo: ,,
What if...''. Nasmehnila sem se. Vedela sem, da je od tebe. Če ne bi imela ušes, bi se smejala vse naokoli. Komaj sem čakala.
Mademoiselle X
Ni komentarjev:
Objavite komentar