Odpiram okno

Z nasmehom na obrazu. S tistim drobnim nasmeškom, ki nekaj prikriva. Kdo ve kaj? Jaz vem. In potem, potem se odpravim spat. Čakam, čakam, čakam... Dočakam. Vsako noč, vedno znova se potiho prikradeš v mojo sobo. Poljubiš me na čelo in počakaš, da se zbudim. Vedno me kličeš princeska. In sem. Tvoja princeska. Pogovarjava se. Celo noč. Dokler se ne zdani. Rada preživljam čas s teboj. In ti praviš, da ga rad preživljaš z menoj. Smejiva se in jokava. Tolažiš me, ko veš, da mi je hudo. Razumeš me, čeprav ti ne povem niti besede o mojih težavah. ,,Saj jih boš prerasla, princeska moja, vse bo še dobro.'' Praviš, da me imaš rad. Nisem popolnoma prepričana, če te imam tudi jaz, ampak nekaj bo zagotovo na tem. Nikomur ne povem zate. Ker si moja mala skrivnost. Pomagaš mi in mi vlivaš voljo do življenja. Vseeno ti je, kako zgledam. Rad me imaš in mislim, da imam tudi jaz rada tebe. Ampak potem, ko se zdani, vedno vnovič zbežiš stran od mene. Praviš, da moraš iti. Da bi rad ostal, ampak moraš iti. Poljubiš me in že te ni več. Čudežno izgineš, prav tako kot si se pojavil. Nenadno. Ostajaš moja skrivnost. Samo moja. Moja...


Novemu dnevu se še ne mudi.

Vlado je zakon. Najbolj zakon. 

TINA

And then I decided not to be Forever Alone for a while

Ja, v petek zjutraj sem se odločila, da je začetek šole res najbolj primeren čas, da si poškodujem nogo. (ogromno sarkazma) Tekla sem in tekla ter kar naenkrat se je zgodilo. Še zdaj mi ni čisto jasno kako in kaj točno se mi je pripetilo na vmesnem prehodu med stopnicami in nadstropjem, a kar naenkrat sem v solzah šepajoče hitela nazaj v zgornje nadstropje. V glavi mi je odmevalo le: ,,Prosim, samo naj ne bo zlom, prosim, ne. Nočem opornice, nočem bergel, nočem.'' A žal je zdravnik na brežiški urgenci (če ji velja zaupati, po vseh štorijah, ki sem jih že slišala o njih) postavil diagnozo, da gre najbrž res za manjši zlomček ene izmed kosti na zunanjem delu desnega stopala. Ampak takrat me ni ganilo. Tudi ko sem se že odpravljala proti domu in sem ravno v sprejemnici jedla čokolado in je zdravnik prišel do naju z mamico, da bi morda bolje, če dobim longeto, me ni ganilo. Še ko so v mavčarni na nogo dajali mavec in me hkrati prebodli z inekcijo, ki vsebuje mešanico snovi, ki preprečujejo vensko trombozo, me ni ganilo. Rekla sem si: ,,Saj bo kmalu petek in bo vse to za mano, ne bom več imela bergel, na nogi pa ne bo več longete.'' Za mano pa je prišlo, ko sem zapustila bolnišnico in me je mami hotela slikati, da bi sliko poslala atiju, kakšen borec sem, je pokrov padel z lonca. Dejansko mi je prekipelo, začela sem vpiti na mamico in komaj sem zadrževala solze. Takrat se mi je podrl svet, ker sem ugotovila, da se VSAJ en teden ne bom mogla normalno gibati, da bom večino časa preživela v postelji in za računalnikom, da se ne bom mogla udeležiti dveh zabav in delavnic v GEN-u... Najbolj pa je moj svet podrlo dejstvo, da bom vsaj en teden bolj kot ne odvisna od drugih - doma staršev, v šoli sošolcev. In pomenilo je predvsem to, da ne bom zares svobodna, saj se ne bom mogla kadarkoli odpraviti od doma in se nato vrniti, ampak bom mogla vsak odhod temeljito načrtovati in za vožnjo poprositi starše. Poškodba ali bolje rečeno poškodbica, ki pa me vseeno preveč ovira, je moj svet dejansko postavila na glavo. Ne spomnim se, kdaj bi se nazadnje počutila tako slabo, kdaj bi mojo glavo dejansko spreletavale črne misli. Oziroma tolikšna količina črnih misli. Ampak vem, da bo vse skupaj v redu. Enkrat. Kmalu. Upam. Če pa vse skupaj vseeno vzamem s pozitivne strani - mislim, da sem tokrat res ugotovila, kdo so moji prijatelji in na koga lahko kdaj računam, pa me ne bo razočaral. Pa še nikoli nisem sama, saj me tudi po mojih najbolj osamljenih popotovanjih spremljata dve bergli.

Tako počnem stvari sedaj...

tako pa sem jih počela pred slabim mesecem. 

TINA

What if...?

Ni dolgo tega, kar sva se spoznala. Spominjam se občutka, ki je prešel moje telo, ko sem ti prvič zazrla v oči. Bil si tako vsakdanji. A v svoji vsakdanjosti si bil tako drugačen. Podoben si bil fantom, ki sem jih poznala že celotno življenje. A hkrati nisi spominjal na nikogar. Široko si se mi nasmehnil. Tvoji zobje niso bili popolni. Toda ti se jih nisi sramoval. Z veseljem si jih kazal okoli in se smejal vsakomur, ki je prišel mimo. V tebi se je skrivala kopica pozitivne energije. Bil si nov na naši šoli. Rekli so mi, da si se preselil iz skrajnega severa države. Srečevala sva se povsod. Na šolskih hodnikih, na ulici, v trgovini, na zabavah. Vendar nikoli, nikoli nisva spregovorila niti besedice. Vedno sva se le nasmehnila drug drugemu in odšla dalje, po svojih opravkih. V trebuhu pa je vedno zaprhutalo.

...

Minilo je že veliko let, kar sem te zadnjič videla. Preselila sem se iz naše vasi, doštudirala in si ustvarila kariero. Nimam otrok in nisem poročena. Imam psa. Velikega. Danes mi je prinesel pismo. Vedno od pobira mojo pošto, to je njegovo najljubše opravilo. Odprla sem ga. Bilo je vabilo. Na peto obletnico mature. Zraven je bil pripet majhen listek, na katerem je pisalo: ,,What if...''. Nasmehnila sem se. Vedela sem, da je od tebe. Če ne bi imela ušes, bi se smejala vse naokoli. Komaj sem čakala.

Mademoiselle X

Monolog

Monolog iz življenja neke ženske 

Spoznala sva se v nočnem baru. Zunaj je bila vroča poletna noč, za vročico v kletnem prostoru pa so poskrbele plesalke. Tu je bil prvič, ali pa ga poprej nisem opazila. Deloval je potrto. Ostal je, ko so odšli že tudi tisti najbolj zvesti gosti. Plačal si je več plesov v naročju. Najbolj všeč mu je bila plesalka Mimi. K sebi jo je poklical večkrat. Do nje je bil tudi najbolj radodaren, saj ji je naklonil čez 1000€. Ko se je šov zaključil, je prišel do točilnega pulta. Naročil je Corono, kar me je povsem presenetilo. Pričakovala sem nekaj podobnega viskiju, nekaj močnega in predvsem dragega. Ko je spil prvo pivo, je naročil še eno. In nato še eno. In še eno. Ura se je že bližala peti zjutraj. Bil je že pošteno opit. Začel mi je razlagati o tem, kako ga je pustila punca. Imenovala se je Nelly. Po treh letih skupnega življenja se je odločila, da bo odšla z drugim moškim. Ko je prišel domov, jo je našel objokano v spalnici. Na tleh je zagledal tri velike kovčke. Vprašal jo je, kaj jo tare, ona pa je začela vpiti nanj. Nekaj o tem, kako jo je lahko prevaral. In čeprav ji je trdil, da ji je vseskozi zvest, je postajala še bolj histerična. Po slabi uri kričanja, je vzela kovčke in zaloputnila z vrati. To, da ga je v resnici zapustila zaradi drugega moškega, nekega politika, je izvedel od njene prijateljice. Ali bolje rečeno bivše prijateljice. Ker ni vedel, kaj naj naredi, v stanovanju pa ni več zdržal, se je podal na ulico. Srečal je starega znanca in odšla sta na pivo. On mu je povedal za naš nočni klub, ki je sicer odprt le za povabljence - zato sem ga tudi opazila, saj sem obraze drugih moških že natanko poznala. Dal mu je svojo člansko izkaznico, ki mu je ni treba vrniti. Zaupal mi je še, da se je imel nocoj res lepo, a se ne bo vrnil. Naročil je še eno pivo, jaz pa sem mu rekla, da je to res zadnje. Začudil se je, da tako zgodaj zapiramo in je zadnja stranka. Povedala sem mu, da moram že čez tri ure na predavanja. Dejal je, da bo to res zadnje naročilo, ampak pospremiti ga moram domov. Kaj drugega mi je preostalo, kot da ugodim njegovi želji. Pospravila sem posodo, napolnila in zagnala pomivalni stroj, nato pa sva odšla. Prijel me je za roko. Seveda samo zato, ker mu je pivo popilo ravnotežje. Vprašala sem ga, kje živi. Rekel je, da naj se sploh ne ubadam s tem, saj ga za vogalom tako čaka njegov osebni šofer. Super, potem te lahko pospremim samo do avtomobila, sem dejala navdušena. Zavrnil me je in dejal, da bo šofer domov odpeljal tudi mene in da si močno želi, da se skupaj peljeva domov. Čeprav nerada, sem vseeno pristala. Med vožnjo domov sva bila bolj kot ne tiho. Videla sem, da mu je alkohol pošteno udaril tudi v želodec. V obraz je bil cel bled in mislila sem, da se bo izpraznil kar tu v avtomobilu. Ko sva prispela do njegovega stanovanja, sem ga pospremila do vhoda. Odklenila sem mu vrata in ko sem že hotela oditi, je zavpil za mano, da želi vedeti, kako mi je ime. Dejala sem, da je brezpomensko, saj se tako ali tako ne bova nikoli več videla. Dejal je, da je že v redu, potem pa me je prijel za roko in potegnil k sebi. Kljub temu, da sem se upirala, me je poljubil. Nato se je opravičil in dejal, da res ne ve, kaj je imel v mislih in hitro stekel v stanovanje. Še vedno v šoku sem sedla v avto in šoferju zaupala svoj naslov. Seveda nisem povedala pravega...

TINA