Ja, v petek zjutraj sem se odločila, da je začetek šole res najbolj primeren čas, da si poškodujem nogo. (ogromno sarkazma) Tekla sem in tekla ter kar naenkrat se je zgodilo. Še zdaj mi ni čisto jasno kako in kaj točno se mi je pripetilo na vmesnem prehodu med stopnicami in nadstropjem, a kar naenkrat sem v solzah šepajoče hitela nazaj v zgornje nadstropje. V glavi mi je odmevalo le: ,,Prosim, samo naj ne bo zlom, prosim, ne. Nočem opornice, nočem bergel, nočem.'' A žal je zdravnik na brežiški urgenci (če ji velja zaupati, po vseh štorijah, ki sem jih že slišala o njih) postavil diagnozo, da gre najbrž res za manjši
zlomček ene izmed kosti na zunanjem delu desnega stopala. Ampak takrat me ni ganilo. Tudi ko sem se že odpravljala proti domu in sem ravno v sprejemnici jedla čokolado in je zdravnik prišel do naju z mamico, da bi morda bolje, če dobim longeto, me ni ganilo. Še ko so v
mavčarni na nogo dajali mavec in me hkrati prebodli z
inekcijo, ki vsebuje mešanico snovi, ki preprečujejo vensko trombozo, me ni ganilo. Rekla sem si: ,,Saj bo kmalu petek in bo vse to za mano, ne bom več imela bergel, na nogi pa ne bo več longete.'' Za mano pa je prišlo, ko sem zapustila bolnišnico in me je mami hotela slikati, da bi sliko poslala atiju, kakšen borec sem, je pokrov padel z lonca. Dejansko mi je prekipelo, začela sem vpiti na mamico in komaj sem zadrževala solze. Takrat se mi je podrl svet, ker sem ugotovila, da se VSAJ en teden ne bom mogla normalno gibati, da bom večino časa preživela v postelji in za računalnikom, da se ne bom mogla udeležiti dveh zabav in delavnic v GEN-u... Najbolj pa je moj svet podrlo dejstvo, da bom vsaj en teden bolj kot ne odvisna od drugih - doma staršev, v šoli sošolcev. In pomenilo je predvsem to, da ne bom zares
svobodna, saj se ne bom mogla kadarkoli odpraviti od doma in se nato vrniti, ampak bom mogla vsak odhod temeljito načrtovati in za vožnjo poprositi starše. Poškodba ali bolje rečeno poškodbica, ki pa me vseeno preveč ovira, je moj svet dejansko postavila na glavo. Ne spomnim se, kdaj bi se nazadnje počutila tako slabo, kdaj bi mojo glavo dejansko spreletavale črne misli. Oziroma tolikšna količina črnih misli. Ampak vem, da bo vse skupaj v redu. Enkrat. Kmalu. Upam. Če pa vse skupaj vseeno vzamem s pozitivne strani - mislim, da sem tokrat res ugotovila, kdo so moji prijatelji in na koga lahko kdaj računam, pa me ne bo razočaral. Pa še nikoli nisem sama, saj me tudi po mojih najbolj osamljenih popotovanjih spremljata dve bergli.
 |
| Tako počnem stvari sedaj... |
 |
| tako pa sem jih počela pred slabim mesecem. |
TINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar