Sama sem hodila po tihih ljubljanskih uličicah. Čeprav sem svojo hojo kar se da upočasnila, sem do vhodnih vrat Novakove hiše prispela še prehitro. Čim se stopila na dvorišče, je k meni pritekel Fifi. Fifi je bil Albinov kužek, ki sem mu ga poklonila za njegov 15. rojstni dan. Preprosto oboževal me je. Stisnil se je k meni in pobožala sem ga. Moje oči so bile hitro polne solz, ki so počasi polzele po mojih licih. Fifi ni želel, da jočem, zato mi je s svojim hrapavim jezičkom obrisal solze z obraza. Nasmehnila sem se in ga poljubila na vrh njegove glave. Med tem se je na vhodu v hišo pojavila Vera, Albinova mama. Bila je oblečena v črn kostim, ki ji je bil močno prevelik. V obraz je bila upadla, videle so se ji celo lične kosti, drugih znakov o žalovanju pa ni bilo. Pozdravila me je z nasmehom na obrazu, ki ga je krasila debela plast pudra. Močno me je stisnila v objem, me poljubila na lice, nato pa mi je v uho zašepetala: ,,Zakaj ravno moj fant? Nikoli ni nikomur nič žal storil, boril se je le za dobro ljubi.'' S tem je v meni prebudila še več slabe vesti. Počutila sem se kot največja izdajalka na tem planetu, želela sem, da bi se lahko vdrla v Zemljo ali na kakšen drug način izginila iz tega planeta. Obraz so bi zopet oblile solze: ,,Dekle moje, ne joči in ne žaluj. Najinega ljubega Albina nam ne bo vrnilo nič. Prosim, vstopi. Vsi smo te nestrpno pričakovali.'' Prijela je mojo roko in sledila sem ji v hišo. Peljala me je v dnevno sobo. Oh, kako dobro sem poznal ta prostor. Tu sva preživela veliko lepih trenutkov. Preživljala sva skupne večere, skupaj pogledala veliko filmov, naredila ogromno projektnih nalog. Skupaj sva se smejala, jedla ob neprimernih urah, preganjala mačka po prekrokanih nočeh... Toda tokrat je bilo vse drugače, tako drugače. Soba je bila polna ljubi, zapolnjevala jo je črnina in žalost, prostor je zapolnjevala nekakšna mukotrpna praznina. Na mestu, kje je bila drugače televizija, je stala Albinova slika, okoli nje pa je bilo 17 svečk - čez en teden bi namreč dopolnil 17. leto življenja. V svoji žalosti pa so bili vsi nekako veseli, da so me videli. Najprej je k meni prišla babica. Objela sem jo in ji izrekla sožalje, ona pa je zajokala. Dejala je, da še kar ni zmožna verjeti, kaj se je zgodilo. Še vedno je upala, da gre za napako in da je vnuk le pobegnil iz države, da se zaščiti pred gotovo ječo. Kako sem si želela, da bi se njene besede uresničile. Zapustila me je in odšla v kopalnico, da si popravi ličila. Nato sem zapadla v pogovor s Francem, Albinovim očetom. Bil je vojak in čeprav je izgubil sina, je bil ponosen nanj, saj je umrl v čast domovini. Zaupal mi je tudi, da bo prejel odlikovanje predsednika države. Med pogovorom naju je zmotil Luka: ,,Se lahko pogovorim s tabo?'' ,,Seveda.'' Sledila sem mu po stopnicah v njegovo sobo. Ponudil mi je čaj, vendar sem ga poprosila le za kozarec vode. V roko mi je potisnil velik kozarec in mi dejal, naj sedem na posteljo.
TINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar