Trpela je, ko ga je gledala, a ni zmogla umakniti pogleda.
Trpela je, ko se je smejala. Ko se je narejeno smejala. Da bi vse izgledalo popolno.
Hotela je dajati občutek, da ji ni mar. Daleč od resnice.
Vedela je, kaj si želi. Ampak si ni upala seči po zvezdah.
Ni si upala priznati, da jo je ujel.
Želi si biti svobodna in prosta.
Sovraži čustva.
Želi si poleteti.
A vsak dan znova poleti le do postelje, ki je premočena od njenih solz.
Jokala je. Veliko.
V družbi je vedno hodila na stranišče in jokala.
Ko je bila sama, je jokala.
Zvita je bila v kotu. Zavita le v odejo.
Jokala je.
Vedela je, kaj želi, a hkrati tega ni hotela.
Raje je bila trmasta.
Na pogled je bila srečna in zadovoljna s svojim življenjem.
A ni bila.
Ampak ni povedala nikomur.
Ni si upala priznati.
Zanjo bi to pomenilo poraz.
Izogibala se je vsem, na katere bi se lahko navezala.
Bežala je.
Pred ljubeznijo. In toploto.
Ljubila je le zimo.
Ker je bila groba, tako kot ona. In ker ni dajala lažnega upanja.
Nihče je ni razumel.
Nikomur ni pustila, da bi jo razumel.
Želela je živeti v svojem svetu.
A želela je biti priljubljena. Da bi jo vsi imeli radi.
Ampak da je ne bi imeli radi.
Paradoks.
Bežala je, bežala in bežala.
Ni se upala ustaviti.
Bežala je in bežala.
Padla je.
Padla.
Noče, a hoče.
Hoče, a noče.
Pobrala se je.
In zbežala dalje.
Nihče je ni ustavil. Ni je moči na svetu, ki bi jo lahko ustavila.
Želela je le eno, a tega ni želela.
A nihče se ni ustavil in stal z njo.
Bila je sama.
Nesrečna, a srečna v svoji samoti.
 |
| vir: coasthillsrunningclub.com |
Ni komentarjev:
Objavite komentar