Lahkota nedeljskih juter

Zbudila sem se v megleno jutro. ,,Za boga, kaj pa je v moji sobi tako svetlo?'' sem se vprašala. Zbala sem se, da sem prespala budilko. Pogledam na uro, ki kaže že deset minut do sedme. Čez dvajset minut odpelje moj avtobus! In danes pišem test, vendar se nisem nič učila... Planila sem v jok. Glavo sem zatlačila pod blazino in jokala. ,,Kaj mi je bilo tega treba? Zakaj se iz ničesar nikoli nič ne naučim?'' sem se vpraševala. Budilka je zvonila vnovič. Bilo mi je, da bi vrgla telefon v steno, da bi zbežala od temačnih napovedi, ki so kazale razplet dneva. Pa sem vseeno pograbila telefon in izklopila budilko. Ura je bila še pet do sedme. Za vsak slučaj sem pogledala še datum. 21. 10. 2012. In pred številkami je pisalo NED. Čakaj, ali je to mogoče? Je mogoče, da je danes nedelja? In bila je res. Vstala sem se in sprehodila po hiši pa so vsi še spali. Če bi bil ponedeljek, bi očeta ne bilo več doma in mati bi že bila v kopalnici ter kričala name, da sem spet zaspala. Pa nisem. Začela sem se smejati na ves glas, a sem hitro obmolknila. Da ne bi koga slučajno zbudila, ne drugače. Odšla sem v kuhinjo in si pripravila zajtrk. Kruh in čaj. Vse skupaj sem postavila na nočno omarico in se vrgla v posteljo. Zavila sem se v odejo, iz katere je zletela knjiga, ki sem jo prebirala pred spanjem. ,,Tole pa lahko danes dokončam!'' sem si dejala. In tako sem brala Misterij žene in srkala opojno dober čaj. Ko sem zaključila z branjem, sem si rekla, da lahko še malček pospim. In zaprla sem oči in odtavala v čisto svoj svet. Čez čas me je zbudil maček, ki je skočil na posteljo in mjavkajoč prosil za hrano. Nagnala sem ga v kuhinjo, kjer so mati že pripravljali kosilo. In vse je bilo tako lepo. Ko se preoblečeš šest minut iz dvanajste pa ti nihče ne teži, kaj za vraga tako dolgo tičiš v spalnih oblačilih, saj nisi vendar bolna. Ker ti nihče ne teži, zakaj nisi prišel v šolo pa nikomur povedal, kaj ti je. Ker si lahko samosvoj, počneš lahko kar želiš, brez obzira na druge. In potem vržeš cunje v posteljo in poravnaš odejo ter prižgeš računalnik. Kar naenkrat vate priletijo vse skrbi in obveze vsakdana. Pa saj je vendar nedelje, zakaj bi me moralo skrbeti. Pred mano je pet dni brez resničnega spanca, vsaj delec današnjega dne je lahko le moj. Izklopim grdo črno kišto in v radio vtaknem zgoščenko. In tako mi družbo delajo lepe melodije slovenskih glasbenikov. Lepo mi je.

Naj traja. :)

Takšni dnevi so potrebni. Za srečo. Za sanje.

xoxo, 

TINA