Dejal je, da kopalnica vseeno ni najboljši prostor za pogovor, saj me bo novica morda presenetila. Strinjala sva se, da se sama najprej okopam, on pa bo med tem skuhal čaj, saj se nisem počutila preveč zdravo in pripravil sadno solato.
Nisem vedela, na čemu sva, ali sva le malo več kot prijatelja ali bi ga lahko imenovala fant, vendar sem bila vseeno najbolj ponosno dekle v okolici, ko sem v dnevni sobi zagledala okrašeno mizo, na njej pa rumen čajnik, dve skodelici iz moje najljubše kolekcije in veliko skledo sadja. Srce mi je prenehalo biti, ko sem zagledala Ožbeja v solzah in z ogromno bolečino v očeh. Kljub temu, da me je dar govora v tem trenutku zapustil, sem v šepetu jecljajoče iz sebe spravila besede, ki so ga spraševale, kaj je narobe. Dejal je, da naj sedem. Na malo mizico pred menoj, ki sem jo kot otrok poimenovala Delavka, saj se je na njej vsak dan bohotil nov izvod časopisa Delo, je položil pladenj in mi v roko stisnil skodelico vročega zelenega čaja, nato pa je sedel poleg mene:
Ožbejev samogovor: Danes se je v mestu zgodila grozotna stvar. Dogajali so se protesti proti zdajšnji vladi in ukinitvi ministrstva za kulturo. Med uporniki je bilo tudi nekaj mladoletnih umetnikov, ki sovražijo državo, v kateri živijo in jo želijo spremeniti. Ker pa politiki nočejo pokazati dejanske slike Slovenije svetu, so na kraj dejanja kaj kmalu prispeli policisti in vojaki, ki so plačani, da skrbijo za red. Začenjali so odganjati protestnike in večina jih je kmalu odšla, saj so se ustrašili za svoja življenja. Nekaj pa jih je še vedno vztrajalo, hoteli so priti do vladajočih in jim povedati svoje, kar seveda v demokratični državi ni dovoljeno. Ker niso hoteli oditi, so se nad njih spravili z borilnim orožjem. Iz pištol so začeli spuščati metke, a uporniki se niso dali. Nato so pištolo usmerili proti njim in jim dejali, da bodo streljali, če takoj ne odidejo. Njihov vodja se je postavil v bran svoji skupini in jim zadirajoče odvrnil: ,,Pa me ubijte, če je to res vse, kar naša država zmore.''. In res, nek policist je ustrelil vanj in mu povzročil poškodbe, ki so mu v trenutku vzele življenje. No, to še ne bi bilo nekaj tako tragičnega za naju, če ne bi bil prepričan, da žrtev oba poznava zelo dobro. Fant je bil tvoje starosti in je bil brat mojega najboljšega prijatelja Luke. Ime mu je bilo Albin in je bil tvoj sošolec.
V očeh so se mi nabrale solze in kar naenkrat sem bruhnila v jok. Iz rok mi je padla skodelica, ki mi jo je poklonil Albin. Razbila se je, tekočina pa se je razlila po preprogi. Zakaaaaaj ravno Albin, zakaj? Zakaj je umrl on, umreti bi mogla jaz. Ožbej me je močno stisnil v objem in mi na uho dejal: ,,Vem, da ni bil samo tvoj sošolec, že ves čas''. Začela sem še bolj jokati in nisem vedela, kaj naj naredim. ,,Veš, nisem jezen nate, ker ni nisi povedala. Vem, da ti je bilo zelo težko. Nisi vedela, kaj bi naredila, saj nisi hotela raniti niti enega, niti drugega. Jutri bova skupaj odšla do njegove družine, prav? Sedaj pa se umiri in poskušaj ne misliti na to.''. Kako neki naj ne mislim na to, bil je moj najboljši prijatelj in še nekaj več kot prijatelj. In sedaj ga ni več, jaz pa še vedno živa sedim na kavču v objemu drugega. Še bolj močno me je stisnil v objem in me poljubil na lase. Počasi sem s solzami v očeh ter občutkom krivde v prsih zaspala na Ožbeju.
TINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar