dan poezije

8. februar 2012.
Od smrti našega največjega pesnika je minilo že 163 let.
Na današnji dan bi moral vsak Slovenec prebrati najmanj eno Prešernovo pesem. Ali vsaj pesem ali delo kateregakoli drugega slovenskega avtorja.

Moje najljubše.

Apel in čevljar

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;

ker ogleduje smôlec obuvalo,

jermenov méni, de ima premalo;

kar on očita, koj Apel popravi.

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,

namest, de bi šel delj po svoji poti,

ker čevlji so pogodi, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni,

in tebe z njim, kdor napačen si očitar,

rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" 

(France Prešeren) 

PREPROSTE BESEDE
Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
kruh,
ljubezen
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih bolečine
sredi krivic in vojskà,
sredi vsega tegà,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

(Tone Pavček)

Nekoga moraš imeti rad
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen 
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled - 
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

In še moja najljubša iz otroških let, ki se kot nalašč prilega letnemu času:

Januarja

Vsepovsod je prava zima, 

bel snežak pa nosa nima.

 Zajec, ki ni dolgo jedel,

mu ponoči ga je snedel.

Vsepovsod je prava zima,

bel snežak pa lonca nima.

V piskru zdaj lisica suha

za večerjo vrano kuha.

Vsepovsod je prava zima,

bel snežak pa metle nima.

Burja z njo po zraku leta,

žvižga, snežni prah pometa!

(Vojan Tihomir)

Nočem živeti v državi brez ministrstva za kulturo.

TINA