Štiri leta modre, rdeče, smeha in (ne)sreče

Vsaka zgodba, pa naj bo še tako dobra, se enkrat konča. Včasih ima srečen konec, spet drugič nas konec razočara. Iz zgodbe lahko odidemo kot zmagovalci ali kot poraženci. In vedno se zdi, da je čas, preživet v zgodbi, pretekel tako hitro in je bilo šele včeraj, ko se je zgodba začela.

Bila so zanimiva in pomembna štiri leta. Leta, v katerih sem pretočila veliko solz in leta, v katerih sem se še več presmejala. Kljub temu da nisem bila odlična učenka, lahko mirne vesti rečem, da sem se v štirih letih, ki sem jih namenila srednješolskemu šolanju na Gimnaziji Brežice, na katero že danes gledam precej nostalgično, naučila mnogo in še več. Dobila sem ogromno znanja, ki mi bo koristilo na študiju, in kar je še bolj važno, dobila sem znanje in izkušnje za življenje. Spoznala sem, kaj pomeni pojem prijateljstvo in kdo so moji prijatelji. Spoznala sem ogromno ljudi in prav vsakdo od Vas, dragi moji, je v meni pustil delček sebe, za kar sem Vam neizmerno hvaležna, saj ste me naredili bogatejšo in boljšo za prihodnost.

Pravijo, da za nazaj se vedno vse lepše zdi. In res je. Ko se sedaj spominjam dni, ki sem jih preživela na Gimnaziji, se mi res zdi, da so bila to res lepa štiri leta mojega življenja. Pa saj, dejansko so bila, a mnogokrat je bilo hudo, doživela sem nemalo razočaranj - nad svetom in velikokrat tudi nad samo seboj - , v redovalnici so se pojavile prve negativne ocene, nekajkrat je tudi moje napredovanje v višji letnik viselo na nitki. A z delom in voljo se reši vse. In vedno znova in znova sem presenečala samo sebe, kako dobro lahko izkoristim svoje možgančke, če jih pošljem za pisalno mizo za nekaj ur.

Zgodilo se je vse, kar se je lahko zgodilo. Od tega, da sem v 3. letniku skoraj izgubila življenje do tega, da sem se zopet našla, našla smisel, ki ga kot občasna umetnica vedno znova iščem. Našla sem svoje veselje, ki se skriva v športu in novinarstvu, in glede na maturitetni rezultat me bodo skoraj zagotovo sprejeli na izbrani študij. Pred mano je še mnogo, mnogo dela, mnogo neprespanih noči pa tudi mnogo zabav in prijetnih druženj z ljudmi, ki me navdihujejo in me sprejmejo takšno, kot sem - z vsemi napakami, občasnimi čustvenimi izpadi in menjavanji razpoloženj v minuti in pol.

Hvala Vam! Hvala Gimnaziji in profesorskemu kolektivu, ki me je poučeval štiri leta. Hvala sošolcem, ker sem lahko bila štiri leta del odlične razredne skupnosti veleumnih Bejevčkov! Hvala prijateljem, ki so bili z menoj tudi takrat, ko sem bila sama sebi nadležna in se nisem mogla prenašati. Seveda pa gre največja zahvala moji družini - mami, ati in Simon, HVALA!

Pogrešala Vas bom.
Pa se vidimo še kdaj! :)

Tina Maze in slovenski športni navdušenci

Tino Maze bi opisala kot športni in osebnosti fenomen. Zakaj je Korošica svetu poznana kot športni fenomen verjetno ni potrebno izgubljati besed - dovolj je le sezona 2012/2013, Tinina sezona presežkov. Zakaj pa je Tina osebnostni fenomen je popolnoma druga zgodba. Kljub temu da je (bila) fizično bolje pripravljena od marsikaterega moškega smučarskega kolega, da je lani kot za šalo premagovala tekmice, da je kot mlada smučarka premagovala fante ... je pod svojo površino še vedno tipična ženska. Čustvena in muhasta, na trenutke - sploh v letošnji sezoni - precej čustveno stabilna, dekle, ki za seboj zaloputne vrata, dekle, ki ne včasih uboga svojega trenerja in je, kljub temu da je puberteto že zdavnaj pustila za sabo, upornica po duši. V alpsko smučanje je vnesla nove dimenzije - ne samo strokovnih, pokazala je, da četudi naj bi vrhunske smučarke bolj delovale kot moški in ne bile tako tipično ženske, so čustva pomemben del osebnosti tako izjemne športnice. Zakaj bi skrivali čustva, če pa jih lahko pokažemo? Ko ji ni šlo, je bila jezna in jokala je, ko ji je šlo, je njena usta krasil velik nasmešek, v očeh pa so bile vidne solze sreče.

vir fotografije: http://www.canada.com

Po lanski sezoni in po letošnjih odličjih na 'Sločijadi' so vsi želeli biti njeni prijatelji. Vsi so na svoje profile objavljali njene fotografije, ji pisali po zidu, kar naenkrat je bila vzornica vsem - mladim in starim. Po slabših rezultatih pa je bila kar naenkrat deležna kritik. Kritik, ki so zabolele tudi mene. Slovenski športni navdušenci, ki so še pred enim mesecem o Tini govorili le najlepše, so - morda v afektu, morda pa so le pokazali svoj pravi obraz - na Tinin profil na družabnem omrežju Facebook pisali zmerljivke, nešportne kritike in komentarje. Kar naenkrat se je število Tininih podpornikov razpolovilo, kar naenkrat je bila sramota Slovenije. Zakaj? Ker je svetovni pokal v alpskem smučanju še vedno zaključila na 4. mestu in skupno osvojila 964 točk, kar je res le 40% vseh lanskih točk, ampak lani ji je uspela najpopolnejša sezona v zgodovini alpskega smučanja in zato je ni smotrno primerjati z letošnjo. Tudi Anne Fenninger in njene sezone nihče ne primerja s sezono Tine Maze lani (op. p. osvojila je 1043 točk manj od Mazejeve). Kljub porazni sezoni je Tina Maze vknjižila zmago in še petkrat stala na stopničkah in osvojila 578 točk več kot vsi ostali slovenski smučarji skupaj.

Morda ji res ni uspela takšna sezona, kot bi si želeli in kot bi si želela ona sama - ampak tako kot krivde za to ne prevzemate vi, tako lahko tudi kritike in nešportne komentarje zadržite zase. Alpsko smučarje ni le šport, za profesionalne smučarje je življenje. In v življenju se (vsi!) srečujemo z vzponi in padci, zato ne bodite tako strogi. Si predstavljate, da bi vas starši, ko ste pri fiziki dobili slabo oceno, izobčili iz družine? Tini se lahko zahvalimo za vse rezultate, s katerimi nas v zadnjih sezonah razvaja, naša naloga pa je, da smo ob njej tudi, ko ji ne gre vse po načrtih - drugače pa se ne rabite postavljati z njo tudi takrat, ko premaguje in nadvladuje celotno smučarsko karavano. Navkljub vsemu je tudi v tej sezoni spisala zgodovino - postala je najuspešnejša smučarka 22. zimskih olimpijskih iger in bila soigralka zgodovinske prve delitve zmage na olimpijskih igrah (skupaj z Dominique Gisin).

vir fotografije: http://www.independent.ie/

Naj zaključim z mislijo Mateje Svet, ki več kot popolnoma opiše slovenske športne navdušence:

V Sloveniji velja: ko si dober, si ''naš'', ko si slab, si pa od očka in mamice.

2013 - Leto, ko sem skoraj umrla

Vse te novoletne objave, kjer vsi in vse pišejo, da se bodo spremenili, da bodo neprepoznavni ... Pošteno mi gredo na penis. No, bi mi šli, če bi ga imela. A ni brez veze, da obljubljate nekaj, za kar veste, da ne boste naredili? Požirate lastno besedo in niste zvesti sebi, s tem pa tudi drugim kažete, da se na vas ne morejo zanesti. Leto se res končuje in v naslednjih tednih bomo datum dvajsetkrat napisali narobe, da bo enaindvajsetič napisan prav, ampak ko se bomo zjutraj (ali popoldne ali zvečer, odvisno od količine popitega alkohola in drugih zaužitih substanc na silvestrovanju) zbudili, bomo iste osebe, kot smo bili večer in leto pred tem. Ni dovolj, da se zamenjajo številke, da se spremenimo. Nočem pisati, kako zaključujem leto, ker ga ne. Vsi dogodki, ki so se letos pripetili, bodo z mano odšli v naslednje leto in še v leto potem itd. Zaključevala bom, ko bom umrla, vse ostale prelomnice pa so le prelomnice stvari, ki so me naredile močnejšo in bogatejšo. Sem si pa vseeno zaželela, da z vami podelim svojo zgodbo leta 2013. Morda vam je že po naslovu jasno, za kaj se gre in zakaj sem tako alergična na vsa iskanja pozornosti, ki se začnejo z ''Jaz se bom kar ubila, ker sem še vedno samska/ker se mi ne da več živeti ...''

Pisal se je januar in znašla sem se v brezizhodni krizi. Zdelo se mi je, da me nihče ne mara, v šoli mi ni šlo, zdravje pa mi ni služilo že od decembra. Nisem jedla, nisem pila, nisem se javljala na telefon, ni me bilo videti. Začela sem sovražiti stvari, ki sem jih imela najraje in ni se mi zdelo več smiselno živeti. Naj živijo drugi, ki imajo cilje, jaz jih nimam. Pa sem zagledala luč na koncu tunela. Ne, ne da sem našla izhod iz krize, govorim o tisti luči, ki jo vidiš ob smrti. Bila sem že skoraj tam, pa so me rešili. Domači. In šele tedaj sem videla, da so ljudje, ki me imajo radi in si me ne želijo izgubiti. Po tem dogodku sem se pobirala celo leto in, na koncu leta, po 12 mesecih mučenja, vzponov in padcev lahko rečem, da sem se pobrala. In začela ceniti življenje. To da lahko razmišljam s svojo glavo, da vidim, da lahko skočim in da lahko smučam. Da imam ljudi, ki me imajo radi in da lahko imam rada. Peklensko leto, ki ga je bilo vredno preživeti.

Zatorej, v letu 2014 vam želim bistro glavo in veliko, veliko, veliko ljubezni.
Ljubezni do življenja.
Ljubezni do tega, da lahko skočite v zrak kadar želite. Vsi ne morejo.
Ljubezni do tega da vidite in slišite.
Ljubezni do tega, da ste ljubljeni in da lahko ljubite.
Ljubezni do svojega zdravja.
Ljubezni do tega, da živite.

Življenje ni ena velika stvar. Življenje je veliko drobnih stvari.
Zaljubite se v življenje.
In ljudem, ki jih imate radi večkrat povejte, da jih imate radi. Morda jim pomeni veliko. In nikoli ne veš, kaj ti prinaša jutrišnji dan.

Rada vas imam, 

Tina Tina