Vsaka zgodba, pa naj bo še tako dobra, se enkrat konča. Včasih ima srečen konec, spet drugič nas konec razočara. Iz zgodbe lahko odidemo kot zmagovalci ali kot poraženci. In vedno se zdi, da je čas, preživet v zgodbi, pretekel tako hitro in je bilo šele včeraj, ko se je zgodba začela.
Bila so zanimiva in pomembna štiri leta. Leta, v katerih sem pretočila veliko solz in leta, v katerih sem se še več presmejala. Kljub temu da nisem bila odlična učenka, lahko mirne vesti rečem, da sem se v štirih letih, ki sem jih namenila srednješolskemu šolanju na Gimnaziji Brežice, na katero že danes gledam precej nostalgično, naučila mnogo in še več. Dobila sem ogromno znanja, ki mi bo koristilo na študiju, in kar je še bolj važno, dobila sem znanje in izkušnje za življenje. Spoznala sem, kaj pomeni pojem prijateljstvo in kdo so moji prijatelji. Spoznala sem ogromno ljudi in prav vsakdo od Vas, dragi moji, je v meni pustil delček sebe, za kar sem Vam neizmerno hvaležna, saj ste me naredili bogatejšo in boljšo za prihodnost.
Pravijo, da za nazaj se vedno vse lepše zdi. In res je. Ko se sedaj spominjam dni, ki sem jih preživela na Gimnaziji, se mi res zdi, da so bila to res lepa štiri leta mojega življenja. Pa saj, dejansko so bila, a mnogokrat je bilo hudo, doživela sem nemalo razočaranj - nad svetom in velikokrat tudi nad samo seboj - , v redovalnici so se pojavile prve negativne ocene, nekajkrat je tudi moje napredovanje v višji letnik viselo na nitki. A z delom in voljo se reši vse. In vedno znova in znova sem presenečala samo sebe, kako dobro lahko izkoristim svoje možgančke, če jih pošljem za pisalno mizo za nekaj ur.
Zgodilo se je vse, kar se je lahko zgodilo. Od tega, da sem v 3. letniku skoraj izgubila življenje do tega, da sem se zopet našla, našla smisel, ki ga kot občasna umetnica vedno znova iščem. Našla sem svoje veselje, ki se skriva v športu in novinarstvu, in glede na maturitetni rezultat me bodo skoraj zagotovo sprejeli na izbrani študij. Pred mano je še mnogo, mnogo dela, mnogo neprespanih noči pa tudi mnogo zabav in prijetnih druženj z ljudmi, ki me navdihujejo in me sprejmejo takšno, kot sem - z vsemi napakami, občasnimi čustvenimi izpadi in menjavanji razpoloženj v minuti in pol.
Hvala Vam! Hvala Gimnaziji in profesorskemu kolektivu, ki me je poučeval štiri leta. Hvala sošolcem, ker sem lahko bila štiri leta del odlične razredne skupnosti veleumnih Bejevčkov! Hvala prijateljem, ki so bili z menoj tudi takrat, ko sem bila sama sebi nadležna in se nisem mogla prenašati. Seveda pa gre največja zahvala moji družini - mami, ati in Simon, HVALA!
Pogrešala Vas bom.
Pa se vidimo še kdaj! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar