2013 - Leto, ko sem skoraj umrla

Vse te novoletne objave, kjer vsi in vse pišejo, da se bodo spremenili, da bodo neprepoznavni ... Pošteno mi gredo na penis. No, bi mi šli, če bi ga imela. A ni brez veze, da obljubljate nekaj, za kar veste, da ne boste naredili? Požirate lastno besedo in niste zvesti sebi, s tem pa tudi drugim kažete, da se na vas ne morejo zanesti. Leto se res končuje in v naslednjih tednih bomo datum dvajsetkrat napisali narobe, da bo enaindvajsetič napisan prav, ampak ko se bomo zjutraj (ali popoldne ali zvečer, odvisno od količine popitega alkohola in drugih zaužitih substanc na silvestrovanju) zbudili, bomo iste osebe, kot smo bili večer in leto pred tem. Ni dovolj, da se zamenjajo številke, da se spremenimo. Nočem pisati, kako zaključujem leto, ker ga ne. Vsi dogodki, ki so se letos pripetili, bodo z mano odšli v naslednje leto in še v leto potem itd. Zaključevala bom, ko bom umrla, vse ostale prelomnice pa so le prelomnice stvari, ki so me naredile močnejšo in bogatejšo. Sem si pa vseeno zaželela, da z vami podelim svojo zgodbo leta 2013. Morda vam je že po naslovu jasno, za kaj se gre in zakaj sem tako alergična na vsa iskanja pozornosti, ki se začnejo z ''Jaz se bom kar ubila, ker sem še vedno samska/ker se mi ne da več živeti ...''

Pisal se je januar in znašla sem se v brezizhodni krizi. Zdelo se mi je, da me nihče ne mara, v šoli mi ni šlo, zdravje pa mi ni služilo že od decembra. Nisem jedla, nisem pila, nisem se javljala na telefon, ni me bilo videti. Začela sem sovražiti stvari, ki sem jih imela najraje in ni se mi zdelo več smiselno živeti. Naj živijo drugi, ki imajo cilje, jaz jih nimam. Pa sem zagledala luč na koncu tunela. Ne, ne da sem našla izhod iz krize, govorim o tisti luči, ki jo vidiš ob smrti. Bila sem že skoraj tam, pa so me rešili. Domači. In šele tedaj sem videla, da so ljudje, ki me imajo radi in si me ne želijo izgubiti. Po tem dogodku sem se pobirala celo leto in, na koncu leta, po 12 mesecih mučenja, vzponov in padcev lahko rečem, da sem se pobrala. In začela ceniti življenje. To da lahko razmišljam s svojo glavo, da vidim, da lahko skočim in da lahko smučam. Da imam ljudi, ki me imajo radi in da lahko imam rada. Peklensko leto, ki ga je bilo vredno preživeti.

Zatorej, v letu 2014 vam želim bistro glavo in veliko, veliko, veliko ljubezni.
Ljubezni do življenja.
Ljubezni do tega, da lahko skočite v zrak kadar želite. Vsi ne morejo.
Ljubezni do tega da vidite in slišite.
Ljubezni do tega, da ste ljubljeni in da lahko ljubite.
Ljubezni do svojega zdravja.
Ljubezni do tega, da živite.

Življenje ni ena velika stvar. Življenje je veliko drobnih stvari.
Zaljubite se v življenje.
In ljudem, ki jih imate radi večkrat povejte, da jih imate radi. Morda jim pomeni veliko. In nikoli ne veš, kaj ti prinaša jutrišnji dan.

Rada vas imam, 

Tina Tina