Facebook kot nujno zlo današnjega časa?

Danes sem že šesti dan brez. Prav nič ga ne pogrešam. Kar je nujnega tako ali tako izvem od Manuele. Ker pa se ne obremenjujem toliko s tujimi problemi, imam več časa zase. V tem tednu sem (najbrž tudi zaradi bolezni) prebrala veliko, veliko več člankov, razprav, blogerskih zapisov in strani v knjigi kot v nedavni preteklosti. Vsak dan odkrijem kakšen nov zanimiv blog, hkrati nekatere pisce tudi spodbujam k pisanju, na rednem dnevnem meniju pa so poleg Mladine še Delo, MMC, Večer in Dnevnik. Danes sem kupila nov izvod OnePLUS, revije za ženske (ki ni niti najmanj podobna reviji Cosmopolitan in nasvetih o dobrem sexu). V krškem Mercatorju pa nisem dobila Mladine, tednika, ki se tako kot jaz, ne strinja s sedanjo oblastjo. Čeprav upam, da gre za izjemo in ne pravilo, se mi je v desničarskem Krškem že večkrat zgodilo, da v najrazličnejših trgovinah nisem prišla do izvoda te revije. Le čemu je tako? Je ljudje ne berejo ali smo Posavci res tako zaostali, da nismo sposobni sprejeti modernih in revolucionarnih idej, ki so nemalokrat zapisane prav tu?
Lotila se me je nekakšna pomladanska zmedenost. Ob današnjem odhodu v Krško sem najprej na uro klarineta skoraj odšla brez tega, nato, po pouku, pa sem ga še pustila pred glasbeno. Hvala dobrim ljudem, ki so me obvestili o moji zmedenosti in spravili inštrument na varno!

Facebook kot nujno zlo - govorim o tem, da za večino nagradnih iger, ki se odvijajo prek interneta, potrebuješ račun na omenjenem portalu. Če ne prej, ko želiš svoje sodelovanje podeliti z drugimi, sploh v primerih, ko morajo zate glasovati. Na dnu strani se ponavadi znajdejo vtičniki, ki nazorno kažejo na to, da moraš biti član Facebooka, če želiš glasovati. Morate svoje nosove res vtikati povsod, nadzorni?

Pomladno čiščenje

Danes sem imela zadnjo inhalacijo v Zdravstvenem domu. Po preležanem tednu se počutim kot prerojena, malo sicer še kašljam, glava me skoraj ne boli več, sem pa polna energije! Lahko bi rekli, da kar prekipevam, saj sem se danes odločila celo pospraviti del sobe. Tokrat so bili na sporedu knjige in zvezki. V koš sem zmetala veliko materiala, ki mi ga je za proučevanje po odhodu na fakulteto pustil brat, znebila pa sem se tudi nekaterih osnovnošolskih zvezkov, ki mi zagotovo ne bodo več prišli prav. Čeprav nemalokrat še drži pravilo, da vsaka stvar enkrat prav pride in jih moramo zato pospraviti, se ne morem čisto strinjati. Če spravim čisto vsak list papirja, na katerega sem iztisnila nekaj svojega znanja, se bo moja hiša kaj kmalu dušila v nepotrebnih stvareh. Sploh pa je danes, v poplavi informacij, ki jih lahko najdemo na internetu in v knjižnicah, spravljanje zvezkov, ki nam ne bodo več prišli prav, popolnoma nepotrebno. 

Vzgojenost današnjih otrok

Zaradi svojega obnašanja smo nemalokrat na tapeti mladi. Menda, da nikoli svojega sedeža na avtobusu ne odstopimo starejšim in ne znamo pozdravljati, med drugim pa tudi ne spoštujemo profesorjev in staršev, se zapijamo in svoje težave prepuščamo še večjim - drogam namreč. Kaj pa otroci? Danes sem imela uro klarineta v glasbeni šoli. Po tem, ko sem končala in je bila mami še na drugi strani Save, sem se odločila, da spijem kavo iz avtomata. Pridem do avtomata, odprem denarnico in začnem iskati denar. Kar na enkrat se je pred mano pojavila majhna punčka in začela metati denar v odprtino. Rekla sem si v redu, mogoče se ji mudi in me je spregledala. Ko pa je ta končala in sem že stopila korak bližje avtomatu, se je predme kar naenkrat vrinila še ena punčka. Vrgla je denar v odprtinico, nato pa je postala in ugibala, kaj bi si izbrala. Med tem se je celo obrnila proti meni in me ocenjevala s pogledom ,,Kaj je, ha? Moraš čakati  pa se ti mudi, a? Kar čakaj, saj še kmalu ne boš prišla na vrsto.''. Ko se je končno odločila, da bo namesto čokolade z mlekom tokrat pila samo čokolado, je še pol minute urejala raven sladkorja v napitku. Najprej je malo dodala, nato malo odvzela, na koncu pa se je odločila, da bo dodala maksimalno količino sladkorja. Ko je končno končala in je odhajala stran, se je mimogrede še dregnila obme in mi namenila ubijalski pogled. No, mogoče pa današnji mladostniki še vseeno nismo najhujša in najbolj izgubljena generacija, kar jih pomni ta planet. 

Pa še prijetna skladba za lep petkov večer. 

TINA