Sedim v topli sobi, ki jo razsvetljuje le majhna čajna svečka. Zunaj brije veter in mraz se zajeda v najmanjše odprtine, nastale na hišah in v vsak nepokrit delček ljudi, ki se sprehajajo zunaj. V rokah držim skodelico vročega mleka pomešanega z rjavim prahom. Vzdušje, ki napolnjuje sobo je romantično, a hkrati tako turobno. Razmišljam. O tem. In o onem. Bi storila tisto? Ali raje ne? Sem dovolj pogumna? Kaj bo, če se mi vse skupaj ponesreči? Ne..
Kako si želim, da bi imela svoj lasten fotoaparat, ki bi ga lahko vzela kamorkoli in fotografijo, ki bi jo posnela sama in bi bila primerna za to objavo.
How I wish..
Tina!
3 komentarji:
kak maš luškan blogec ^^
Hvala Lana. :))
Slabše je da ne veš če se ti bo ponesrečilo, kot da se ti dejansko ponesreči...
Objavite komentar