Malo mešano v kozarcu

Pred enim letom se je moj dijaški status začel prelivati v študentskega - upam, da za vedno - in po nekaterih kriterijih (opravljen "zrelostni" izpit - matura - ja, tudi v šoli niso več starši odgovorni zate) je še zadnji član naše družine postal "odrasla oseba". Uvod v moje študentsko življenje se je začel precel klavrno. Zadnji vikend pred začetkom študija sem na poslovilni zabavi po preveč popitega viskija odjadrala neznano kam, kjer sem izgubila torbico, v kateri sem poleg denarnice z VSEMI dokumenti hranila tudi ključe ljubljanskega stanovanja (uh, kakšna zgodbica za vnuke: "Ja, včasih nismo toliko žurali kot vi danes, samo tvoja babica je izgubila ključe od svojega študentskega stanovanja preden je začela živet v njem.") in razbila dva meseca star telefon, zato sva tudi po letu dni še vedno včasih skupaj in včasih ne in njegova nesreča je povod za to, da je vsak drugi status na fejsbuku "Do nadalnjega sem nedosegljiva na telefon". Seveda me je ta izguba stala veliko denarja, ki ga nisem imela, zato sem še po enem letu hvaležna bratu, ki je financiral popolno prenovo moje denarnice, ter spremenila celoten načrt tega, da bomo prvi teden študentskega življenja s takratnimi cimrami vsak dan na drugi zabavi.

Verjetno si mislite, da me je ta izkušnja končno izučila ter da sem postala neverjetno resna študentka, ki vsak večer preživi ob knjigah; že to, da gre s prijateljicami na deci vina vsak prvi četrtek v mesecu je veliko ... No, moje leto ni bilo niti približno podobno temu. Kmalu je prišla štipendija in potrebno je bilo odkriti tisto pravo študentsko življenje - ko se predavanja na faksu začnejo še preden se vrneš iz nore zabave in ko te alkoholna utrujenost prikuje na posteljo preden se na zabavi znajdejo vsi povabljeni. Vsi miti o tem, da "naša pa ne bo žurala med tednom", "naša bo na vsakem predavanju" in "naša bo vse izpite naredila v prvem roku", so se hitro razblinili. K tem je dodatno prispevalo še začetno razočaranje nad izbranim študijskim programom, ki je v meni porajal veliko dvomov o tem, da bi se morda prepisala in me vmes celo toliko razočaral, da sem za nekaj časa prenehala hoditi na faks - a so me dobri ljudje, ki me obkrožajo, kaj hitro prepričali, da se splača vztrajati. In ja, občutek, ko septembra držiš v rokah potrdilo o vpisu v 2. letnik študija, je neprecenljiv!

Kljub temu da po (mojem lastnem mnenju) v preteklem letu nisem postala nič bolj zrela kot sem bila prej, lahko z gotovostjo trdim, da mi je prvo leto študija prineslo veliko lekcij za življenje:

• Vedno je potrebno vztrajati kljub temu da dvomiš v svoje odločitve, saj vztrajanje vedno s seboj prinese bodisi zmago bodisi lekcijo. 
• Včasih moraš izpustiti študentski torek in namesto red bull vodke in nore žurke ostati za študijskim čtivom. Ker JA, če opraviš obveznosti na faksu v rednih rokih, je pred tabo popolnoma brezskrbno poletje - za tebe in za tvoje prijatelje, ki jim ne težiš vsepoprek, koliko izpitov te še čaka na faksu in da ne veš, če ti bo uspelo. 
• Vse se da rešit in nič ni nemogoče - le verjeti moraš vase. VEDNO. Če imaš srečo, imaš ob sebi ljudi, ki včasih namesto tebe verjamejo vate, a vseeno se moraš čim prej naučiti verjeti vase in zaupati svojim sposobnostim.
• Drage viski kole in koktejle bodo prej kot slej nadomestili špricarji. In od "oh, js ne bom nikol pila špricarja, to je tak mim" bo špricar hitro postal tvoja najljubša pijača - pa še cene so prilagojene študentskim žepom. 
• Če se kdaj zbudiš v nepoznani študentski sobi z nepoznanimi ljudmi okoli tebe, najverjetneje ne spiš doma. Če se želiš izogniti temu, da ne bodo nikoli vedeli, kdo si, se je pametno pobrati dokler ostali še spijo. In ne pozabiti svojega telefona pri njih. 

Druge zgodbe in življenjske lekcije naj ostanejo skrivnost, ki jo vedo le tisti, ki so bili takat s teboj - ali pa še to ne. Vsem skupaj želim uspešen skok v novo študijsko leto, ker vem, da boste (tudi letos) vsi noro zavzeti za študij, vam privoščim raje veliko norih zabav, ki se jih boste skupaj s prijatelji spominjali čez leta. Pazite na osebne stvari in pazite, da ne izgubite sebe - v študijskih mestih je to še lažje kot sicer! ;) Če pa se vidimo kaj naokoli, me le pocukajte za rokav, da skupaj spijemo špricar ali dva!

** Seveda vsa posploševanja vzemite kot "to se je zgodilo Tini, mogoče pa se lahko to zgodi tudi meni" in ne kot "to se bo zagotovo zgodilo meni in vsem mojim prijateljem". Ker veste, če bi vsi študentje vključujoč mene pili samo in zgolj špricar, verjetno Slovenija ne bi proizvedla dovolj vina. Tako pa nam ga kakšen liter še ostane.