Bodi sprememba ...

... ki si jo želiš videti v svetu.

Živjo, Tina tukaj!

Ja, dolgo me ni bilo. (Pre)dolgo nisem koščka svojih misli delila s tabo, dragi spletnik. Pa ne, da se v tem času  ni nič dogajalo. V moji glavi se vsak dan dogodi vsaj 20 scenarijev, vsaj pol od tega je plod moje domišljije. Danes je 16. julij in je eden izmed dni, ko se s skodelico vročega čaja zavita v odejo sprašujem, kam se je izgubila moja iskrica. Ko sem počela najrazličnejše stvari, ki so me delale srečno, veselo in ko sem prekipevala od energije - tako zelo, da na ta zares mrzel poletni dan ne bi potrebovala skodelice čaja in tople odeje, ampak bi v kratkih hlačah jedla sladoled. Po jutranjem teku po dežju in celodnevnem preurejanju sobe je iz srednješolskega dnevnika padel list z novoletnimi zaobljubami. Ena izmed njih je kar sijala iz lista: "Tina, zapomni si, da vedno rada počneš tisto, v čemur si dobra. Dobra si z besedami, zato rada pišeš in govoriš. Več piši, ustvarjaj najrazličnejše prispevke in deli s svetom svoj talent." Najprej sem si dejala, wau, kako dobra sem bila z besedami v srednji šoli. In kako modre misli sem uspela zapisati. Nato pa sem sprejela odločitev, da zaobljubo končno začnem izpolnjevati še aktivneje.

To je zadnja objava na tem spletniku. Ker so Tinine misli v teh letih, od kar obstajajo tudi na spletu, malce odrasle in se nenazadnje tudi spremenile, zato si zaslužijo kakšno spremembo tudi tu. Sama se bom sedaj podala na delo, da ponovno najdem svoje mesto na spletu in vas s svojimi besedami odpeljem v svoj svet. Zadnje čase nenehno iščem in si želim sprememb. Ampak sprememb ne bo, če sam nisi sprememba, ki si jo želiš videti v drugih in drugje.

Kaj so bile ostale novoletne zaobljube, zapisane na listu, naj ostane skrivnosti. Vsaj zaenkrat. Lepo se grejte na ta mrzel dan - a v mejah normale, saj že jutri prihaja otoplitev. ;)

Kmalu se spet beremo,

Tina

Malo mešano v kozarcu

Pred enim letom se je moj dijaški status začel prelivati v študentskega - upam, da za vedno - in po nekaterih kriterijih (opravljen "zrelostni" izpit - matura - ja, tudi v šoli niso več starši odgovorni zate) je še zadnji član naše družine postal "odrasla oseba". Uvod v moje študentsko življenje se je začel precel klavrno. Zadnji vikend pred začetkom študija sem na poslovilni zabavi po preveč popitega viskija odjadrala neznano kam, kjer sem izgubila torbico, v kateri sem poleg denarnice z VSEMI dokumenti hranila tudi ključe ljubljanskega stanovanja (uh, kakšna zgodbica za vnuke: "Ja, včasih nismo toliko žurali kot vi danes, samo tvoja babica je izgubila ključe od svojega študentskega stanovanja preden je začela živet v njem.") in razbila dva meseca star telefon, zato sva tudi po letu dni še vedno včasih skupaj in včasih ne in njegova nesreča je povod za to, da je vsak drugi status na fejsbuku "Do nadalnjega sem nedosegljiva na telefon". Seveda me je ta izguba stala veliko denarja, ki ga nisem imela, zato sem še po enem letu hvaležna bratu, ki je financiral popolno prenovo moje denarnice, ter spremenila celoten načrt tega, da bomo prvi teden študentskega življenja s takratnimi cimrami vsak dan na drugi zabavi.

Verjetno si mislite, da me je ta izkušnja končno izučila ter da sem postala neverjetno resna študentka, ki vsak večer preživi ob knjigah; že to, da gre s prijateljicami na deci vina vsak prvi četrtek v mesecu je veliko ... No, moje leto ni bilo niti približno podobno temu. Kmalu je prišla štipendija in potrebno je bilo odkriti tisto pravo študentsko življenje - ko se predavanja na faksu začnejo še preden se vrneš iz nore zabave in ko te alkoholna utrujenost prikuje na posteljo preden se na zabavi znajdejo vsi povabljeni. Vsi miti o tem, da "naša pa ne bo žurala med tednom", "naša bo na vsakem predavanju" in "naša bo vse izpite naredila v prvem roku", so se hitro razblinili. K tem je dodatno prispevalo še začetno razočaranje nad izbranim študijskim programom, ki je v meni porajal veliko dvomov o tem, da bi se morda prepisala in me vmes celo toliko razočaral, da sem za nekaj časa prenehala hoditi na faks - a so me dobri ljudje, ki me obkrožajo, kaj hitro prepričali, da se splača vztrajati. In ja, občutek, ko septembra držiš v rokah potrdilo o vpisu v 2. letnik študija, je neprecenljiv!

Kljub temu da po (mojem lastnem mnenju) v preteklem letu nisem postala nič bolj zrela kot sem bila prej, lahko z gotovostjo trdim, da mi je prvo leto študija prineslo veliko lekcij za življenje:

• Vedno je potrebno vztrajati kljub temu da dvomiš v svoje odločitve, saj vztrajanje vedno s seboj prinese bodisi zmago bodisi lekcijo. 
• Včasih moraš izpustiti študentski torek in namesto red bull vodke in nore žurke ostati za študijskim čtivom. Ker JA, če opraviš obveznosti na faksu v rednih rokih, je pred tabo popolnoma brezskrbno poletje - za tebe in za tvoje prijatelje, ki jim ne težiš vsepoprek, koliko izpitov te še čaka na faksu in da ne veš, če ti bo uspelo. 
• Vse se da rešit in nič ni nemogoče - le verjeti moraš vase. VEDNO. Če imaš srečo, imaš ob sebi ljudi, ki včasih namesto tebe verjamejo vate, a vseeno se moraš čim prej naučiti verjeti vase in zaupati svojim sposobnostim.
• Drage viski kole in koktejle bodo prej kot slej nadomestili špricarji. In od "oh, js ne bom nikol pila špricarja, to je tak mim" bo špricar hitro postal tvoja najljubša pijača - pa še cene so prilagojene študentskim žepom. 
• Če se kdaj zbudiš v nepoznani študentski sobi z nepoznanimi ljudmi okoli tebe, najverjetneje ne spiš doma. Če se želiš izogniti temu, da ne bodo nikoli vedeli, kdo si, se je pametno pobrati dokler ostali še spijo. In ne pozabiti svojega telefona pri njih. 

Druge zgodbe in življenjske lekcije naj ostanejo skrivnost, ki jo vedo le tisti, ki so bili takat s teboj - ali pa še to ne. Vsem skupaj želim uspešen skok v novo študijsko leto, ker vem, da boste (tudi letos) vsi noro zavzeti za študij, vam privoščim raje veliko norih zabav, ki se jih boste skupaj s prijatelji spominjali čez leta. Pazite na osebne stvari in pazite, da ne izgubite sebe - v študijskih mestih je to še lažje kot sicer! ;) Če pa se vidimo kaj naokoli, me le pocukajte za rokav, da skupaj spijemo špricar ali dva!

** Seveda vsa posploševanja vzemite kot "to se je zgodilo Tini, mogoče pa se lahko to zgodi tudi meni" in ne kot "to se bo zagotovo zgodilo meni in vsem mojim prijateljem". Ker veste, če bi vsi študentje vključujoč mene pili samo in zgolj špricar, verjetno Slovenija ne bi proizvedla dovolj vina. Tako pa nam ga kakšen liter še ostane.

Poglavje 2014

Še nekaj ur in zaključilo se bo leto 2014, še eno izmed poglavij v naših življenjih. Za nekatere pravljično leto, za druge najhujše leto njihovega življenja. Vsakdo leto zaključuje s svojimi spomini, dogodivščinami, novimi znanji in spoznanji ... Moje leto je bilo - tako, kot vsako do sedaj - precej turbulentno, polno vzponov in padcev; ampak tako mora biti, saj brez vzponov in padcev ni življenja. Če je vse samo ravno, pomeni, da smo mrtvi, tega pa si nihče ne želi.

2014 je bilo prelomno na marsikaterem področju, najbolj izrazito pa, seveda, kje drugje kot tam, da sem se iz srednješolke prelevila v študentko, zapustila dom. V letošnjem letu sem spoznala, kaj pomeni prijateljstvo in da pravih ne uniči niti razdalja. Spoznala sem ogromno novih ljudi, ki pišejo svoje zgodbe in nizajo uspehe ter tako in drugače spodbujajo in motivirajo tudi mene. Sprva se nisem dobro ujela z izbranim študijskim programom, a ga imam vedno raje - čeprav prihaja mučno izpitno obdobje, a kakor pravijo: kar se mora, ni težko! Če pomislim, sem po manjši nesreči na domačem travniku zasovražila smučanje, pa je to danes eden izmed mojih najljubših športov in vsako leto komaj čakam prvi sneg, da se lahko podam na smuči.

Zaobljube za novo leto? V to, da se človek v novem letu spremeni v popolnoma novo osebo, že dolgo ne verjamem več. Če želiš doseči spremembe pri sebi, moraš najprej urediti stvari v svoji glavi, pa naj bo to 1. januarja ali pa 13. avgusta. Seveda pa imam nekaj ciljev, ki jih želim uresničiti in področja, na katerih se želim izboljšati, osvojiti nova znanja. Kaj so moji cilji in želje za novo leto, naj zaenkrat ostane skrivnost, sama pri sebi pa dobro vem, kaj želim in koliko dela bo potrebno vložiti, da jih bom izpolnila.

Vsem, ki moj blog spremljate ob vsaki novi objavi, ter tistim, ki ste danes slučajno naleteli na to objavo, želim vse najlepše v novem letu! Naj bo pravljično in magično, preživeto z ljudmi, ki vas spoštujejo in imajo radi, ljudmi, katerih delček v mozaiku življenja ste. Želim vam veliko dobre hrane in pijače, dobrih zabav (Skalce ob torkih! :D) in čudovitih potovanj. Želim vam, da se naučite veliko novega, da boste, ko boste 31. decembra 2015 v svojih mislih delali prelet takrat iztekajočega se leta, ponosi nase in svoje dosežke!

Za konec pa naj vam podarim še citat iz članka Delovega novinarja Branka Sobana, ki je 10. maja 2014 v članku o Malem princu in njegovem avtorju zapisal takole:

'A hkrati je to predvsem izjemno topla knjiga o osamljenosti, prijateljstvu, ljubezni in odgovornosti. Ne le do vrtnice (Malega princa), ampak do vseh, s katerimi sobivamo. Ljudje ne vidijo več sveta okrog sebe, ker jih slepijo njihove strasti in napake. Vse bolj so oddaljeni drug od drugega. Kakor zvezde. Zato se kdaj pa kdaj vendarle ozrite v nebo, svetuje pisatelj, in se vprašajte: ali je bacek pojedel cvetlico na tistem oddaljenem asteroidu B 612 ali je ni pojedel? Videli boste, kako se bodo zvezdam nasmejale ali zasolzile oči ... Svet bo naenkrat popolnoma drugače. In Mali princ bo presrečen, ker ste se iz njegove zgodbe vendarle nekaj  naučili.'